Krškopoljski prašič

je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev. Razvila in oblikovala se je na območju širše Dolenjske in južne Štajerske ter ohranila na območju Krškega polja. Prašiči so bili v 19. stoletju skoraj pri vsaki hiši.

Natančneje je ob koncu 19. stoletja krškopoljskega prašiča opisal Rohrman (1899) in ga tudi poimenoval. Značilnost krškopoljskih prašičev je črna barva s sklenjenim, enakomerno širokim belim pasom preko plečk in sprednjih nog. Širina belega pasu ne sme biti večja od širine plečk. Bela oz. rožnata je lahko tudi rilčeva ploskev. Živali so dobro prilagodljive na različne razmere reje. S pravilno rejo in oskrbo lahko dosegamo dobre rejske rezultate in pridelujemo meso višje kakovosti.

Vse prašiče krškopoljske pasme individualno označujemo oz. posamezno identificiramo z ušesno številko v levi uhelj. Ušesna številka je osnovna identifikacijska številka. Žival ušesno številko obdrži vse življenje, tudi v primeru zamenjave reje.

Zelo so primerni za rejo na prostem. S pravilno oskrbo lahko dosegamo dobre rejske rezultate in pridelujemo meso višje kakovosti. Posebna odlika mesa krškopoljcev je mermoriranost mesa, katera nam prinese polne in sočne okuse izdelkov. Meso krškopoljca ima večjo vsebnost omega 3 maščobnih kislin in za prehrano ugodnejše razmerje omega 3 in omega 6 maščobnih kislin.